Globalna poraba blaga znaša več kot osemdeset milijonov ton na leto, njena letna stopnja rasti pa je 3 %, kar je posledica naraščanja svetovne populacije in večje porabe tekstila na prebivalca. Oblačilna in pohištvena industrija sta bili dolga leta glavna končna uporabnika tekstilnih materialov, danes pa se tekstil po zaslugi prenosa inovacij in tehnologij, ki je posledica napredkov v znanosti, uporablja na zelo različnih področjih, kot so gradbeništvo, transportna industrija, kmetijstvo, medicinska zaščita, šport, idr.

Zaradi vse številnejših področij uporabe in sočasnega naraščanja porabe tekstila na prebivalca se tekstilna industrija sooča s potrebo po omejitvi okoljskega vpliva, ki je rezultat proizvodnje vlaken, naravnih in umetnih, ter postopkov njihove izdelave, prav tako pa se mora osredotočiti na analizo življenjskih ciklov izdelkov ter tako pripomoči k manjši količini odpadkov in krepitvi krožnega gospodarstva. Iz tega vidika se zahteve in potrebe po strokovno usposobljenih profilih, ki bodo kos tem novim zahtevam, povečujejo tudi v tekstilnem sektorju. V oblačilni in pohištveni industriji je oblikovanje vedno bilo pomemben dejavnik uspešnosti različnih izdelkov, zlasti z vidika estetike. Na današnjem globalnem trgu, v drugačnem konkurenčnem okolju, kjer se soočamo z agresivno konkurenco iz držav s poceni delovno silo, prevzema oblikovanje novo vlogo, ki je skupaj z razvojem materialov ključnega pomena. Inovacije v materialih ne vodijo le v izboljšano uporabno kakovost tekstila, temveč tudi krepijo ustvarjalni potencial oblikovanja.

Po zaslugi oblikovanja lahko tehnološke zamisli prevedemo in pretvorimo v izdelke za trg ter zadostimo njegovim vse bolj specifičnim zahtevam, med katerimi so tudi vse večje zahteve po trajnostnih izdelkih. Živimo v času, ko se naravni viri trošijo hitreje, kot se lahko obnavljajo, zato bi morali vsi, ki so vpleteni v različne faze proizvodnih sistemov, prispevati k ustvarjanju pogojev za manjši vpliv proizvodnje na okolje. Temu prispevku pa se morajo pridružiti tudi tisti, ki delujejo v fazi oblikovanja novih izdelkov. Pri tem ne smejo upoštevati zgolj estetskih ali uporabnih vidikov, temveč morajo v fazi izbire materialov, proizvodnih postopkov in načrtovanja njihove uporabe uporabljati znanje ter upoštevati smernice za bolj trajnostno proizvodnjo z vidika porabljenih virov, manjše porabe energije in vode ter zmanjšanih izpustov, prav tako pa ne smejo zanemariti pomena razvoja krožnega gospodarstva.